DOKUMENTARNI FILM o nadškofu antonu vovku
“Stojmo trdno kakor hrast na poljani,
ki je pripravljen na sunke vetra z vseh strani.”
55-minutni
Dokumentarni portret
Po dveh letih je dokumentarni film o nadškofu Antonu Vovku končan in pripravljen na sunke vetra z vseh strani. Gre za projekt, ki je v svoje nastajanje vključil množico sodelujočih ter zahteval tisoče ur dela do končnega izdelka – dokumentarnega filma. Osebnost Antona Vovka je pri mnogih sogovornikih obudila žive spomine iz mladih let, obenem pa ustvarjalcem in gledalcem ponudila napeto zgodbo človeka, ki se je skozi vsa svoja leta delovanja moral boriti, da je ostal pokončen steber slovenskega naroda in Cerkve.
ŽIVLJENJSKA ZGODBA
Nadškof
Anton Vovk
Nadškof Anton Vovk je bil izjemna osebnost, zavedal se je svojega poslanstva v težkih in prelomnih časih in ga opravljal z veliko vero in predanostjo. Dokumentarni film orisuje njegovo življenje in delo ter ga prikazuje takega, kakršen je bil: pogumen, odločen, pa hkrati blag in ljubeč. Skozi besede ljudi, ki so ga poznali, prek zgodovinarjev, duhovnikov in vernikov, se nam nadškof Vovk razkriva kot ena osrednjih slovenskih osebnosti druge polovice 20. stoletja. S pomočjo sodobnega filmskega jezika, podkrepljenega z avtorsko glasbo in edinstvenimi posnetki, Anton Vovk vstopa v širšo zavest in zgodovinski spomin.
GOREČI ŠKOF
S svojo gorečnostjo je vnemal čustva in misli. Goreče je svaril, tolažil, pomagal in se boril proti vsaki krivici. Svojo vero je izpričal v ognju. Goreči škof v vseh pomenih besede.
ŠKOF BIRMOVALEC
Birmoval je po župnijah velike ljubljanske nadškofije, od Metlike do Rateč, vmes celo v slovenski Istri. Nešteto mladih je potrdil v veri in jih utemeljil v pripadnosti Kristusu in slovenstvu.
ŠKOF Z MOČNIM GLASOM
Najpogosteje ga opisujejo kot velikega moža z zelo značilnim glasom in nastopom. Njegov močan glas se je zasidral vsakemu, ki ga je slišal. Glasen glas oznanjevanja.
SVETNIK
Osebnost škofa je svetniška zaradi vseh lastnosti, ki so ga gradile. Preprost, iskren, pravičen, čuteč, razumljiv, usmiljen, neomajen, resnicoljuben, predan, moder, vesel ... svetniški.
“Spomnim se ogromne množice birmancev, botrov, in škofa, ki je bil res višji od vseh.
Dotik njegove roke me je zaznamoval, potrdil, in od takrat spomin ni bledel.”
PRODUKCIJA
Od scenarija do glasbe
Ideja
Predstaviti življenje in delo Antona Vovka na sodoben in razumljiv način. Najti poudarke, ki bodo njegovo delo pokazali kot zgled pokončne drže in predanosti poklicu.
Scenarij
Usmerili smo se proti razumljivosti in izčiščeni formi, upoštevajoč simboliko, zvočnost in tek kamere. Ter pomembno: iz nastopajočih izvabiti iskrene in resnične izjave.
Intervjuji
Dve skupini nastopajočih. Objektivni nam pripovedujejo dejstva, ki so zapisana in jasna. Orišejo nam biografijo portretiranca. Subjektivni so pričevalci, ki govorijo o svojih srečanjih z njim, se ga spominjajo in dopolnjujejo njegovo zgodbo.
Snemanja
Studijska snemanja za intervjuje, iskanje lokacij za ostale posnetke, različni kraji in ure dneva, različni vremenski pogoji in letni časi ter več kot 40 lokacij.
Montaža
Simbolika in množica lokacij sta povezani v asociativni lok, ki nas včasih pelje po čustveni lestvici ali nam želi razumsko razložiti sorodnost vsebin. Obenem.
Glasba
Napeta in obenem epska kompozicija spremlja prav tako razburkano življenje Antona Vovka ter gledalca dodatno drži v pričakovanju. Gre za orkestralne skladbe, ki pa jim dajeta posebne poudarke violina in čelo. Včasih moderno navdihnjena, včasih onostransko odmaknjena.
Beseda režiserja
Življenjska zgodba nadškofa Antona Vovka kar kliče po filmski upodobitvi. Pred vami je dokumentarni film, ki sicer zajema njegovo celotno življenje od rosnih let v Vrbi do škofovanja v Ljubljani, a 55-minutna filmska pripoved lahko vključuje le najpomembnejše poudarke iz njegovega življenja. Izbira teh dogodkov je bila prva in najpomembnejša naloga pri nastajanju filma, saj se lahko hitro izgubimo v poplavi podatkov, ki jih tako zanimive osebnosti ponujajo. Film skrbi predvsem za čustveno vpletenost gledalca in podatke podreja filmski dramaturgiji.
Drugo raven podajanja vsebine v filmu gradi simbolika. Večkrat smo priča opisom in dogodkom, ki ob dobesedni preslikavi v sliko ne bi imeli takšnega čustvenega naboja, kot ga ima lahko simbolna predstavitev. Intervjuji so narejeni na dva načina. Objektivni nam pripovedujejo dejstva, ki so zapisana in jasna. Orišejo nam biografijo portretiranca. Subjektivni so pričevalci, ki govorijo o svojih srečanjih z njim, se ga spominjajo in dopolnjujejo njegovo zgodbo. Vse intervjuje povezuje simbol luči, ki pa igra pomembno vlogo tudi v drugih prizorih.
Ime Anton Vovk še vedno živo obuja spomine na škofa birmovalca, škofa z veliko postavo in mogočnim glasom ter škofa, ki so ga zažgali. Gotovo je zadnji dogodek najbolj odmeven in si zato v filmu tudi zasluži posebno mesto. Ljudje, ki se po različnih krajih ljubljanske nadškofije spominjajo mladih let, birme in Antona Vovka, so tisti, ki njegov spomin nosijo naprej. Film pa z njimi še bolj zaživi in spomine obudi tudi s sliko in glasbo.
Ustvarjanje dokumentarnih filmov je dolg in zahteven proces, ki vključuje ogromno množico sodelujočih tako pred kot za kamero. Tisoče ur dela filmskih ustvarjalcev se je pretopilo v ta dokumentarni portret, ki poskuša lik Antona Vovka približati tudi najzahtevnejši publiki in jo očarati ne samo z zgodovinskimi podatki, ampak jih popeljati v doživetje, ki izpostavlja filmski medij kot tisti, ki lahko nagovarja množice ljudi.
“100 let za rojstvom pesnika Fraceta Prešerna se je v isti hiši in celo v isti izbi rodil
drugi velikan slovenskega naroda, kasnejši ljubljanski škof in nadškof, Anton Vovk”
GALERIJA
Slike iz filma
Vrba zjutraj
Polje pred Vrbo
Anton Vovk pri papežu Janezu XXIII.
Anton Vovk
Zahod in luč
Violinist ob sončnem vzhodu
Brezje
Podiranje drevesa
Prostrano jezero
“Poln vagon je bil barab. Ko sem videl tiste divje obraze,
ki so se iz škofa norčevali ... Sram me je, priznam ... bežal sem!”
Projekcije filma
16. 9. 2017: Stična, delavnica
22. 9. 2017: Ptuj, minoristki samostan, 19.30
24. 9. 2017: Tržič, 14.00
Mediji
Od smrti nadškofa Antona je minilo dobrih petdeset let, zato ga mlajši rod ne pozna. Poleg tega je bil eden tistih osebnosti, ki v javnosti spomin nanje ni mogel zaživeti. Njegovi sodobniki pa so ga ohranjali v spoštovanju in občudovanju, kajti bil je izreden kot človek in kot škof. Bog ga je obdaril s talenti, ki so mu v zapletenih in grobih razmerah med vojno in po njej pomagali, da je trdno stal, modro in zanesljivo vodil nadškofijo in zanjo veliko pretrpel. Vsem vernim tistega časa je bil kakor skala in svetilnik.
Svetniške poteze njegove osebnosti so spodbudile začetek postopka za njegovo beatifikacijo. V času, ko spoznavamo doslej prikrite velike osebnosti našega naroda, je Vovkov odbor želel, da tudi nadškofa Vovka spozna vsa slovenska javnost.
Tako je iz spominov in pričevanj nastal tudi dokumentarni film o njem. Pripravila ga je ekipa Davida Sipoša; njeno delo so tudi filmi o škofih Gnidovcu in Smeju ter o zakramentih.
Premiera tega filma bo 14. junija ob 20h v veliki dvorani Antonovega doma na Viču.
Ob tem bo tudi pogovor z ustvarjalci filma, pričevanje duhovnika in pesem duhovniškega okteta Oremus.
Vovkov odbor
“Različni stroji brnijo svojo pesem,
toda v tem brnenju in vrvenju sveta,
pogosto pogrešamo sladke pesmi,
sladkega glasu o pravem miru.”
